Barkin

Barkin je eno starejših tradicionalnih plovil istrske obale. Uporabljal se je predvsem za prevoz raznovrstnega tovora, ki ga je prevažal po večjih obmorskih mestih v bližini. Le nekaj jih je bilo namenjenih tudi ribarjenju. Ni bil primeren ne za plitvine ne za oddaljena, nemirnejša morja ali daljši čas bivanja na njih, čeprav se je že odpravljal na nekajdnevna plutja, a predvsem ob obali. V času solne sezone je bil barkin nenadomestljiv za prevoz soli iz solin v velika solna skladišča, vendar zaradi ugreza le iz večjih in globjih solinskih kanalov. Plovilo je za normalno obratovanje potrebovalo posadko, ki je običajno štela enega do dva mornarja.

Ker je bil dovolj majhen (v Istri je barkin dosegal do 11 metrov dolžine), se je razen z jadri lahko poganjal tudi z dolgimi vesli. Veslač je veslal z veslom prek nasprotnega boka. To mu je omogočilo dodatno fleksibilnost tako v mandračih kot ob zahtevnejših obalah.

Plovilo je bilo po obliki “trebušasto” in okorno. Nad palubo usločena premčna ašta se je dvigala visoko nad morje in premec. Sodi med voluminozna plovila, pri katerih je bila nosilnost pomembnejša od plovnih lastnosti plovila. Boki so se spuščali polkrožno h globoki kobilici. Barkin je imel en jambor z latinskim jadrom, kasneje so mnogi lastniki nanj nameščali tudi trapezna jadra. V primerjavi z večjim bratom, bracero, ki ima po obliki podoben trup, je konstrukcija barkina preprostejša, reber in vzdolžnih ojačitev ima manj itd. Zato je lažji in ni namenjen tako težkemu in »grobemu« tovoru kakor bracera. Imel je tudi notranjo oplato in kajute za prebivanje. Ker se je barkin že odpravljal v luke, do katerih je bilo nekaj dni plutja, je s sabo jemal orodja za vzdrževanje plovila, premaze, stvari, ki so jih potrebovali člani posadke, hrano itd.